Tel: 07/45 22 203 -- Fax: 07/45 22 207 -- e-mail: oskkdo2s@guest.arnes.si
 

ZAKLJUČNI IZLET V GARDALAND

     Že vse od prvega razreda, ko smo gledali starejše bratce, sestrice in prijatelje, smo se ga prav vsako leto  neizmerno veselili. Septembra smo ponovno prišli v šolo, se skupaj zabavali, tu in tam poslušali učitelje, pridobili ocene … Zdelo se je, kot da smo le nekajkrat šli spat, pa je bil že tukaj. Zaključni izlet v Gardaland.

     Naš prvi šolski dan je polepšala novica, da se že v sredo, 7. septembra, odpravljamo na zaključni izlet. Želja vseh je bila tako močna, da se, ko smo se že pred 4. uro zjutraj zbrali na avtobusni postaji pri šoli, nihče ni pritoževal. Deveti in osmi razredi smo se takrat odpravili na pot do Italije.

      Pot ni bila kratka, ampak kljub temu je spal malokdo, saj je bilo navdušenje preveliko. Skozi zanimivo in razgibano pokrajino Italije smo po nekaj urah končno prišli na cilj. Ko smo že iz ceste zagledali najvišje vlakce smrti, je avtobus v eno zadržal dih. Ampak to še ni bil trenutek, ko bi nas lahko bilo strah, zato smo hitro odšli do vhoda, kjer smo prejeli še zadnje napotke in vstopnice, nato pa se po skupinah odpravili po nepozabne spomine.

     Ko smo vstopili, se nam je zdelo, kot da smo v pravljici. Okoli nas so bili popolni vrtovi, velikanska drevesa, gradovi, vrtiljaki, hiške naših najljubših junakov in seveda vlakci smrti. Vsi željni adrenalina smo se najprej odpravili na slednje in takoj opazili, da se bomo načakali. Ob čakanju smo opazovali, kako se z vlakcem spopadajo drugi, in ob krikih je želja le rasla. V družbi je čas hitro mineval in prav kmalu smo se tudi sami usedli na vlakec, spustili varovala in se popolnoma prepustili. Nato pa je sledilo toliko občutkov, da jih je težko že prepoznati, kaj šele opisati. Vse, kar vem, je samo, da je bilo nepozabno. Po koncu pa smo se smejali do ušes in že hiteli na nov vlakec.

     Čas je prehitro mineval, in po nekaj norih vožnjah, polnih adrenalina in smeha, smo se morali odpraviti proti izhodu. Polni vtisov smo se skupaj zbrali in še ovekovečili trenutek, nato pa se počasi odpravili domov. Imeli smo si toliko za povedati, kot da bi se ravno videli po daljših počitnicah in še dolgo ni prišel čas za spanje.

     Na parkirišče, iz katerega smo se odpravili še isto jutro, smo se vrnili ob pol polnoči, ampak še zdaleč ne isti, temveč polni nepozabnih spominov in nove motivacije za zadnje osnovnošolsko leto.

Pina Rožman, 9. a

               

(Visited 138 times, 1 visits today)
 
 
 
 
 
 
 
Dostopnost